Kateheza o Bartimaju. Papež: Vpijmo h Gospodu, zagotovo nas bo slišal in se ustavil.
Bartimaj nam pomaga razumeti, da ni treba nikoli opustiti upanja, tudi ko se v življenju čutimo izgubljene, je dejal sveti oče med splošno avdienco na Trgu svetega Petra, ki ga je napolnilo približno 40.000 vernikov.
Slepemu beraču, ki sedi ob poti, ne uspe živeti tistega, k čemur je poklican. Ostal je na mestu, obtičal je in torej potrebuje nekoga, ki bi mu pomagal hoditi. A kot berač zna prositi, še več, zna vpiti. In kljub slepoti prepozna Jezusa. »Če si nekaj resnično želiš, še naprej vpij!« je spodbudil papež in dodal, da ni nobenega vpitja, ki ga Bog ne bi slišal.
Temeljni korak na vsaki poti ozdravljenja je naša pripravljenost, da se Jezusu pokažemo v vsej svoji ranljivosti. »To, kar reši Bartimaja in vsakega med nami, je vera. Jezus nas ozdravlja, da bi lahko postali svobodni.« »Z zaupanjem prinesimo pred Jezusa svoje bolezni in tudi bolezni drugih ljudi, ki se čutijo izgubljeni in brez izhoda. Vpijmo tudi zanje in bodimo prepričani, da nas bo Jezus slišal in se ustavil,« je spodbudil papež.
Svetopisemski odlomek: Mr 10,49-52
Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Poklicali so slepega in mu rekli: »Bodi pogumen, vstani, kliče te!« In odvrgel je svoj plašč, skočil pokonci in prišel k Jezusu. Jezus mu je odgovoril in rekel: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je rekel: »Rabuní, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj je spregledal in šel po poti za njim.
Cikel katehez – Jubilej 2025: Jezus Kristus, naše upanje
Jezusovo življenje. Prilike
Bartimaj. »Bodi pogumen, vstani, kliče te!« (Mr 10,49)
Dragi bratje in sestre,
s to katehezo bi rad naš pogled usmeril na še en bistven vidik Jezusovega življenja, to je na njegova ozdravljanja. Zato vas vabim, da pred Kristusovo Srce položite svoje najbolj boleče ali najbolj krhke dele, tiste kraje svojega življenje, kjer čutite, da stojite na mestu in ste obtičali. Z zaupanjem prosimo Gospoda, naj usliši naš krik in nas ozdravi!
Oseba, ki nas spremlja pri tem razmišljanju, nam pomaga razumeti, da ni treba nikoli opustiti upanja, tudi ko se čutimo izgubljene. Gre za Bartimaja, slepega berača, ki ga je Jezus srečal v Jerihi (prim. Mr 10,40-52). Kraj je pomenljiv: Jezus gre v Jeruzalem, a svojo pot začne tako rekoč v »prepeklu« Jerihe, mesta, ki se nahaja pod morsko gladino. Jezus je namreč s svojo smrtjo šel, da bi vzel nazaj tistega Adama, ki je padel in predstavlja vsakega izmed nas.
Bartimaj pomeni Timajev sin: ta mož je opisan z odnosom, pa vendar je izredno sam. To ime pa bi lahko pomenilo tudi »sin časti« ali »občudovanja«, kar je ravno nasprotno položaju, v katerem se nahaja (To razlago podaja tudi sv. Avguštin v De consensu evangeliorum, 2, 65, 125: PL 34, 1138). In ker je ime zelo pomembno v judovski kulturi, pomeni, da Bartimaju ne uspe živeti tistega, k čemur je poklican.
Za razliko od velikega premikanja množice, ki hodi za Jezusom, Bartimaj miruje. Evangelist pravi, da je sedel ob poti, torej potrebuje nekoga, da ga postavi na noge in mu pomaga ponovno hoditi.
Kaj lahko storimo, ko se znajdemo v neki situaciji, ki se nam zdi brezizhodna? Bartimaj nas uči, naj se obrnemo na vire, ki jih nosimo v sebi in so del nas. On je berač, zna prositi, še več, lahko vpije! Če si nekaj zares želiš, storiš vse, da bi to lahko dosegel, tudi ko te drugi grajajo, te ponižujejo in te od tega odvračajo. Če si to resnično želiš, še naprej vpij!
Bartimajevo vpitje, kot ga opisuje Markov evangelij – »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« – je postalo molitev, ki je precej znana v vzhodnem izročilu in jo lahko uporabimo tudi mi: »Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene, grešnika.«
Bartimaj je slep, vendar paradoksalno vidi bolje od drugih in prepozna, kdo je Jezus! Ob njegovem vpitju se Jezus ustavi in ga pokliče, saj ni nobenega vpitja, ki ga Bog ne bi slišal, tudi če se ne zavedamo, da se obračamo nanj (prim. 2 Mz 2,23). Zdi se nenavadno, ob navzočnosti slepega človeka, ne gre takoj k njemu; vendar pa, če pomislimo, je to način, kako obudi Bartimajevo življenje: spodbudi ga, da vstane, zanese se na njegovo zmožnost, da lahko hodi. Ta mož se lahko postavi na noge, lahko vstane iz svojega stanja smrti. A da bi to storil, mora narediti zelo pomembno dejanje: odvreči mora svoj plašč (prim. Mr 10,50).
Za berača je plašč vse: je varnost, je dom, je obramba, ki ga varuje. Celo postava je ščitila beračev plašč in določala, da če mu ga kdo vzame v zastavo, ga mora vrniti do sončnega zahoda (prim. 2 Mz 22,25). Pa vendar nas velikokrat blokirajo ravno naše navidezne gotovosti, tisto, kar smo si nadeli, da bi se branili, a nam v resnici preprečuje, da bi hodili. Da bi prišel k Jezusu in mu pustil, da ga ozdravi, se mu mora Bartimaj izpostaviti v vsej svoji ranljivosti. To je temeljni korak na vsaki poti ozdravljenja.
Tudi vprašanje, ki mu ga zastavi Jezus, se zdi nenavadno: »Kaj hočeš, da ti storim?« V resnici pa ni nekaj samoumevnega, da želimo biti ozdravljeni naših bolezni, včasih raje ostajamo na mestu, da ne bi prevzeli odgovornosti. Bartimajev odgovor je globok: uporabi glagol anablepein, ki lahko pomeni »znova videti«, lahko pa bi ga prevedli tudi kot »dvigniti pogled«. Bartimaj si namreč ne želi le ponovno videti, rad bi si tudi povrnil svoje dostojanstvo! Da bi gledali navzgor, je treba dvigniti glavo. Včasih ljudje obtičijo, ker jih je življenje ponižalo in želijo le ponovno najti svojo vrednost.
To, kar reši Bartimaja in vsakega med nami, je vera. Jezus nas ozdravlja, da bi lahko postali svobodni. Bartimaja ne povabi, naj hodi za njim, ampak mu reče, naj gre, naj se poda na pot. Vendar pa Marko pripoved sklene s trditvijo, da je Bartimaj šel za Jezusom: svobodno je izbral, da bo sledil tistemu, ki je Pot!
Dragi bratje in sestre, z zaupanjem prinesimo pred Jezusa svoje bolezni in tudi bolezni svojih bližnjih, prinesimo bolečino tistih, ki se čutijo izgubljeni in brez izhoda. Vpijmo tudi zanje in bodimo prepričani, da nas bo Jezus slišal in se ustavil.
Photogallery
